Radio Študent, 30. april 2015 ― Mladen Dolar, eden izmed glav slovenskega filozofskega triglava, v svoji, za obravnavo glasu skorajda kapitalni knjigi O glasu, ne preneha razglašati, da gre pri glasu za veliko, skorajda usodno filozofsko in metafizično vprašanje. In res, glas je velika tema, ki na tak ali drugačen način podpira celotno metafizično zgradbo. To so se na različne načine in z različnimi nameni trudili kazati vse od Platona pa do Derridaja. Glas je velika tema, toda hkrati je glas tudi »mali« objekt, objekt a, kot temu z lakanovskim psihoanalitičnim konceptualnim aparatom pravi Dolar. Kar z drugimi besedami pomeni, da gre pri glasu za nekaj docela problematičnega. Tako glas ni preprosto medij, ki bi kot poštar nosil pomen, niti ni označevalec, od katerega naj bi pomen bil odvisen. Nasprotno, glas je nekaj, kar s tem, ko se upira pojmovni logiki in jo na nek način presega, pojmovno in semiotično logiko tudi podpira. Glas kot neka zunanjost, ki pa je označevalcu in s tem besedam ter pomenu tudi najbolj notranja. Takšni binarni kodifikaciji glasu, igri presežka in manka, odsotnosti in prisotnosti, notranjosti in zunanjosti sledi tudi konceptualni teren pregledne razstave Glas v Galeriji Škuc, ki se po dobrih treh tednih zapira čez natanko dva dni. Konkretneje rečeno, Dolarjevemu terenu deklarativno sledi kustos razstave, Vladimir Vidmar, ki pravi, da se razstava opira na minimalno definicijo glasu, ki pa da je dovolj natančna in da dovolj jasno izpostavlja fascinantno ter enigmatično bistvo tega predmeta. Pa vendar ta in takšna definicija ni edina možna, vprašanje pa je tudi, koliko dovolj jasno izpostavlja bistvo tega predmeta, če sploh gre za bistvo. Prej kot da bi glas razumeli s semiotične perspektive, kjer se fascinantnost in enigmatičnost glasu nanašata na njegov status tistega, kar uhaja in presega označevalec, bi ga lahko razumeli kot radikalno in materialno silo, kjer bi se njegova fascinantnost in enigmatičnost nanašala na to, kako glas nekaj počne in kaj lahko gla